Prepričan sem, da ste že slišali za najmanj 3 osnovna stanja, v katera lahko nezavedno preidemo v trenutku, ko smo visoko ogroženi ali napadeni. Odzivi, ki se dogajajo na naši nezavedni ravni so lahko:
• na napad se odzovemo s protinapadom
• na napad se odzovemo s pobegom
• na napad se odzovemo, da “zmrznemo“

Problem, ki ga bom danes malo bolje opisal je najslabši možni odziv od vseh zgoraj naštetih in sicer, da zmrznemo ali “freeze mode“, kot je običajen izraz v tuji strokovni literaturi.

Da bi ga razumeli, moramo razumeti več dejavnikov, ki vplivajo na delovanje naših možganov. To se nanaša predvsem na delovanje, ko se naš um počuti visoko ogrožen in se mora v trenutku odločiti za ustrezen odziv, da nas zaščiti.

Vedeti moramo, da vsi naši odzivi in reakcije, ki se zgodijo v trenutku, brez naše kognitivne prisotnosti izvirajo iz zapečenih programov v naših možganih. Le ti so se obikovali in naložili že v našem zgodnjem otroštvu, nekateri od njih, ko nismo še niti hodili ali govorili. Torej v obdobju, na katerega nismo imeli prav nobenega vpliva. Kot rečeno, se bom v tem blogu fokusiral predvsem na stanje zamrznitve našega uma in telesa, ko se znajde-ta, pod visoko ogroženostjo ali tik pred napadom.

Stanje zamrznitve je torej nezavedno stanje, na katerega v trenutku dogajanja, nimamo vpliva, saj je to spontana reakcija naših možganov, da nas zaščiti. Seveda je pri vsem tem to stanje dejansko absurdno, saj namesto, da bi nas zaščitilo, nas pravzaprav popolnoma izpostavi napadalcu na milost in nemilost. Seveda gre skoraj vedno za nemilost, posledice pa so lahko katastrofalne, če že ne smrtonosne.

Kot sem že na začetku bloga omenil, gre lahko za več dejavnikov, ki vplivajo na naše možgane, da nas spravijo v stanje zamrznitve.

Eden od najpogostejših vzrokov za takšen odziv možganov je postravmatski sindrom ali skrajšano PTM, ki smo ga doživeli v ranem otroštvu. Zavedati se moramo, da je za možgane majhnega dojenčka ali otroka visok stres, ki ga njegovi možgani še ne znajo predelati drugače, kot pa na popolnoma enostavnem primatskem nivoju že vpitje in prepir (npr. Staršev) v njegovi bližini. Skratka, ko naj bi se čutil ljubljen in varen, njegovi možgani zaznavajo visoke vibracije ne-varnosti, kar lahko vodi v razvoj kasnejše PTM motnje. Seveda je to lahko le ena od mnogih osebnostnih motenj, ki vplivajo na kvaliteto našega življenja, vendar se bom na tem mestu osredotočal le na tisto, ki je vzrok za stanje zamrznitve in to je PTM. Ni težko torej razumeti, zakaj imamo toliko problemov lahko tudi na drugih področjih v našem življenju.

Drugi, po mojem mnenju še bolj razširjen vzrok za stanje zamrznitve, pa leži v zavestnem programiranju naših možganov v našem ranem otroštvu, ko smo tudi že kognitivni in sposobni miselnih interakcij. Tudi v tem delu, nosijo glavno vlogo naši starši, takoj za njimi pa vrtec, šola in družba na splošno. Hm, kdo bi si mislil, da nam starši, ki naj bi bili naši največji zaščitniki pravzaprav nehote, povzročajo največjo škodo, ki jo zatem nosimo in čistimo celo živjenje. In še to pod pogojem, da smo jo najprej sploh uspeli ozavestiti, kar je podlaga za kakršnekoli spremembe.

No, pa pojdimo lepo po vrsti. Ste se že kdaj vprašali, kakšen je vaš odnos do nasilja? Imate do njega selektiven ali negativen odnos? Kako se počutite, ko pomislite, da bi morali sami uporabiti nasilje v skrajni sili? Se Vam to sploh zdi možno ali nočete niti razmišljati o tej opciji. Če se pri katerem koli odgovoru počutite milo rečeno nelagodno ali pa nejasno, potem Vam povem, da ste skoraj zagotovo v kratkem stiku s samim seboj in bi bil vaš odziv v primeru dejanske grožnje “ freeze“. Odgovor, zakaj je temu tako, lahko zopet poiščemo v naši zgodnjih otroških letih, ko so naši možgani izpostavljeni aktivnemu programiranju s strani našega zunanjega sveta. Prepričan sem, da je bila večina vas v otroštvu deležna vzgoje, ki je energično zagovarjala tezo, da je nasilje slabo in da se v nobenem primeru ne smete odzivati nasilno, ne glede na situacijo v kateri se znajdete. Če se pač znajdete v takšni situaciji se umaknite in pokličite na pomoč starša ali učitelja. To tezo, so ves čas vašega razvoja zagovarjali tako vaši starši, kot tudi učitelji in družba nasploh. Posledice takšne vzgoje (programiranja) se kasneje pokažejo v tem, da se vaši možgani ob srečanju z nasilno situacijo preprosto ne zmorejo ustrezno soočiti, ter zato zamrznejo. Podobno, kot ko pri računalniškem programu pride do dveh nasprotujočih se algoritemskih ukazov, zaradi česar zamrzne celoten program, ki se izvaja. Enak proces, se dogaja pri človeku, ki ima um sprogramiran, da je nasilje slabo. Ko pride v situacijo visoke fizične ogroženosti s strani napadalca se mu zbudi nagon po preživetju, ki sporoča, da se moramo pripraviti na boj. Istočasno pa mu njegov sprogramirani um sporoča, da je nasilje slabo in da se ga ne sme izvajati. Tako pride do dveh popolnoma nasprotujočih se procesov, ki povzročita, da naš um preprosto zamrzne, namesto, da bi se ustrzno odzval in poskrbel, da se obranimo in na ta način tudi zaščitimo.

Vprašajmo se torej, kaj moramo storiti, da se znebimo te programske navlake, ki nam očitno veliko bolj škoduje, kot pa koristi. Rešitev je dokaj preprosta. Najprej moramo ozavestiti prej opisane programske vzorce, da sploh ugotovimo, zakaj imamo problem že samo ko pomislim na nasilje, ki se dotika nedotakljivosti mojega telesa. Ko smo opravili s tem prvim korakom, je čas za drugega in to je reprogramiranje tega starega vzorca na veliko bolj ustrezen način, ki nam lahko koristi, ne pa samo škoduje. S tem mislim predvsem na določanje novega odnosa do nasilja, ki bo za mene produktiven v trenutku, ko se bom znašel v takšnem položaju. V sebi sprejmem torej novo definicijo ki pravi: Nasilje je slabo, če ga izvajam brez razloga samoobrambe nad drugo osebo, v nasprotnem primeru je nujno in zahtevano, da pred nasiljem drugega obranim sebe ali svoje bližnje.

Poskušajte si to definicijo večkrat prebrati na glas in začutiti globoko v sebi njen pravi namen in poslanstvo. Brez tega ponotranjenja, se ne boste sposobni ustrezno odzvati v primeru grožnje in/ali fizičnega napada na vas.

Preden nadaljujem pa še en kratek nasvet, kako se naučiti in preprečiti fazo zamrznitve. Nenehno razvijajte svoj “situational awarnes“, saj vam bo ta že v naprej dal časovno prednost, ko ste še kognitivni in v pre-fight fazi. To je faza, ko je grožnja že zaznana in narašča, ni pa še prišlo do fizičnega stika, ki pa je tik pred tem.

Krav Maga ima razvitih kar nekaj metod in načinov, kjer skozi trening učimo naše člane postati čim bolj zaveden v vseh fazah razvoja neke grožnje.

Premagovanje trenutka “zamrznitve” v težavah pred dvobojem, zahteva kar nekaj miselnih spretnosti, kot so:

Osredotočenost: Sposobnost ohraniti osredotočenost na nalogo, ki jo opravljamo, je ključnega pomena v borilnih športih. Borcu pomaga ostati prisoten v trenutku in ga ne motijo pretekli neuspehi ali skrbi za prihodnost.

Duševna trdnost: borilni športi so lahko fizično in psihično zahtevni. Mentalna trdnost pomaga borcu premagati nelagodje, padce in izzive.

Zaupanje: v borilnih športih je bistveno verjeti vase in v svoje sposobnosti. Zaupanje pomaga borcem, da ostanejo mirni in zbrani pod pritiskom ter sprejemajo hitre odločitve v negotovosti.

Odpornost: Borci se morajo znati opomoči po padcih in neuspehih. Odpornost pomaga borcem, da se učijo iz svojih napak in se vrnejo močnejši in odločnejši.

Nadzor čustev: v borilnih športih so čustva lahko zelo močna, vendar morajo biti borci sposobni obvladati svoja čustva, da lahko sprejemajo razumne odločitve. To vključuje sposobnost obvladovanja strahu, tesnobe in jeze.

Vizualizacija: tehnike vizualizacije lahko pomagajo borcem, da se mentalno pripravijo na dvoboj. Z vizualizacijo različnih scenarijev in rezultatov se lahko borci počutijo bolj samozavestne in pripravljene na pravo stvar.

Te miselne sposobnosti je mogoče razviti z rednim treningom in vadbo, tako v telovadnici ali vadbenem objektu kot zunaj njega. Borcem lahko pomagajo doseči najboljše rezultate, tudi v situacijah visokega pritiska, kot so težave pred soočanju z grožnjo ali dvobojem.