V realnem konfliktu ni popolnih pogojev, kot jih imamo na treningu. Če nimamo dovolj realistično usmerjenega treninga na podlagi realno izvedenih scenarijev možnih groženj in napadov, potem je vse skupaj popolnoma brez smisla. Lahko celo hudo nevarno za osebo, ki se mora braniti, saj ima popolnoma nerealne predstave tako o svojih sposobnostih, kot tudi o samem napadu, kateremu je izpostavljena.

Ni časa za razmišljanje, ni prostora za “lepo izvedbo” in pogosto ni možnosti, da bi se postavili v idealno borbeno držo.

Samoobramba mora delovati v najslabših pogojih

Ravno zato mora biti učinkovita samoobramba zgrajena na principih, ki delujejo pod:

  • stresom
  • strahom
  • adrenalinskim pritiskom
  • in kaosom

Šest vprašanj, ki si jih mora zastaviti vsak praktik

Eden danes najbolj prepoznavnih strokovnjakov za realno samoobrambo, Anglež Lee Morrison, ki ga BTW izjemno cenim, zelo dobro izpostavi ključna vprašanja, ki bi si jih moral zastaviti vsak praktik samoobrambe:

  1. Ali so moje reakcije dovolj preproste?
  2. Ali jih lahko izvedem tudi pod adrenalinskim pritiskom?
  3. Ali delujejo ne glede na mojo telesno konstitucijo?
  4. Ali jih lahko uporabim z obema stranema telesa?
  5. Ali sem sposoben generirati moč tudi iz zelo omejenega prostora?
  6. Ali moje veščine delujejo tudi v slabih položajih — sede, ob steni, na tleh ali pod pritiskom?

Prava samoobramba ni zbirka “lepih tehnik”

Je sposobnost funkcionalnega odziva v nepredvidljivem in nasilnem okolju. Ko govorimo o funkcionalnem odzivu, pa je ta skoraj vedno pogojen z našo prirojeno, instinktivno reakcijo telesa, usmerjeno v zaščito predela, kamor je usmerjen napad.

Prav zato pri našem treningu uporabljamo principe ECO/CLA metodologije (Ecological Dynamics & Constraints-Led Approach), kjer trening ni usmerjen v popolno ponavljanje tehnik, ampak v razvoj:

  • prilagodljivosti,
  • odločanja pod pritiskom,
  • funkcionalnega gibanja,
  • in sposobnosti reševanja problemov v realnem času.

Namesto vnaprej dogovorjenih scenarijev ustvarjamo okolje, kjer se mora praktikant naučiti odzivati na realnost — ne na koreografijo.

Ker v realnem nasilju ne zmaga najbolj “lepa tehnika”.

Zmaga vedno pravočasen odziv (timing) in sposobnost prilagoditve skozi kaos.