Ko govorimo o samoobrambi, večina ljudi najprej pomisli na fizični napad. Na udarec, prijem, grožnjo, konflikt in na vprašanje, kako se bomo v takšni situaciji odzvali. Toda samoobramba se ne začne z udarcem. Začne se veliko prej. Začne se v naši glavi. In eden najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na naše vedenje pred konfliktom, med njim in po njem, je strah.

Strah ni napaka v sistemu

Strah pogosto razumemo kot nekaj negativnega. Nekaj, kar moramo premagati, odstraniti ali skriti. V kontekstu samoobrambe je takšno razumevanje lahko napačno.

Strah ni sovražnik. Strah je informacija. Strah je energija.

Je del obrambnega sistema, ki se je razvijal tisoče let z enim osnovnim namenom – povečati naše možnosti za preživetje. Ko možgani zaznajo nevarnost, telo začne pripravljati sredstva za odziv:

  • srčni utrip se poveča,
  • dihanje se spremeni,
  • mišice se napnejo,
  • pozornost se zoži,
  • telo mobilizira energijo.

Te spremembe niso znak šibkosti. So priprava na akcijo. Problem zato ni nujno strah sam. Problem nastane, ko ne razumemo, kaj se z nami dogaja, ali ko energije, ki jo strah ustvari, ne znamo uporabiti.

Ko strah postane naš nasprotnik

Predstavljajte si, da pred pomembnim dogodkom, konfliktom ali zahtevno odločitvijo v glavi poslušate: »Kaj če mi ne uspe? Kaj če zamrznem? Kaj če nisem dovolj dober? Kaj če naredim napako?«

Tak notranji dialog lahko postane nasprotnik sam po sebi. Podobno bi bilo, kot če bi imeli med borbo trenerja, ki bi vam iz kota ves čas govoril: »Pazi, da te ne nokavtira. Ne naredi napake. Samo preživi.«

Tak trener vam ne pomaga reševati problema. Samo povečuje občutek nevarnosti. Enako se lahko zgodi z našim notranjim dialogom. Strah, ki bi moral mobilizirati energijo za delovanje, se spremeni v dvom, skrb in paralizo.

Včasih sami sebi odvzemamo energijo

Pri fizičnem ropu nam nekdo drug vzame nekaj, kar nam pripada. Toda nekaj podobnega lahko počnemo tudi sami sebi.

Dolgotrajna zaskrbljenost, katastrofiziranje in negativen notranji dialog nam jemljejo energijo, samozavest, priložnosti in predvsem čas. In čas je edini vir, ki ga ne moremo obnoviti.

Zato je zanimivo razširiti tradicionalno razumevanje samoobrambe. Samoobramba ni samo sposobnost zaščititi telo pred fizičnim napadom. Je tudi sposobnost upravljati svoj notranji obrambni sistem.

Od situacijskega zavedanja do samozavedanja

V samoobrambi veliko govorimo o situacijskem zavedanju – sposobnosti zaznavanja okolice, vedenja drugih ljudi in znakov potencialne nevarnosti. Toda obstaja še druga raven: samozavedanje.

  • Kaj se dogaja z mano? Kaj čutim? Zakaj to čutim?
  • Kako strah vpliva na moje odločanje?
  • Ali zaznavam resnično nevarnost ali v svoji glavi ustvarjam scenarije, ki se sploh niso zgodili?
  • Ali me moje trenutno stanje pripravlja na akcijo ali mi jo preprečuje?

Človek, ki zna zaznati nevarnost v okolju, ima pomembno sposobnost. Človek, ki zna hkrati zaznati tudi spremembe v sebi, pa ima še močnejše orodje.

Cilj treninga ni odstraniti strah

Pri realističnem treningu samoobrambe zato cilj ne bi smel biti ustvarjanje posameznika, ki se ničesar ne boji. Tak človek bi bil lahko celo nevaren sam sebi.

Strah ima funkcijo. Opozarja nas. Pripravlja nas. Mobilizira nas.

Cilj treninga je nekaj drugega: naučiti se delovati kljub strahu in energijo, ki jo strah ustvari, usmeriti v učinkovito vedenje.

To pomeni sprejeti dejstvo, da lahko ob nenadnem napadu doživimo šok, presenečenje, zmedenost ali trenutni freeze odziv. Vprašanje ni, ali bomo občutili stres. Vprašanje je: kako hitro bomo iz tega stanja sposobni preiti v smiselno akcijo?

Zato realističen trening ni samo učenje tehnik

Če treniramo samo v popolnoma predvidljivem okolju, kjer vnaprej poznamo napad, rešitev in rezultat, treniramo samo del problema.

Resnični konflikt vsebuje negotovost. Ne vemo natančno, kaj bo nasprotnik naredil. Ne vemo, kdaj bo začel. Ne vemo, ali bomo imeli dovolj prostora. Ne vemo, kako močno bomo občutili stres.

Zato mora dober trening postopoma vključevati tudi odločanje, nepredvidljivost, pritisk in situacije, v katerih mora praktikant zaznati problem ter sam poiskati rešitev.

Na ta način ne treniramo odsotnosti strahu. Treniramo funkcionalnost pod vplivom strahu.

Prva bitka se začne pred fizičnim konfliktom

Najpomembnejši del samoobrambe se zato pogosto zgodi še preden pride do prvega udarca. Gre za sposobnost upravljanja lastnega stanja.

  1. Prepoznati strah.
  2. Razumeti njegovo sporočilo.
  3. Ne dovoliti, da ga notranji dialog spremeni v paralizo.
  4. Energijo, ki jo telo že proizvaja, uporabiti za odločitev in akcijo.

Ker včasih največji nasprotnik ni človek pred nami. Je glas v naši glavi, ki nam govori, da ne zmoremo.

Strahu zato ne poskušajmo odstraniti. Naučimo se ga poslušati, razumeti in uporabiti. To je prav tako samoobramba.