Velik del treninga borilnih veščin in samoobrambe poteka v nadzorovanem okolju.

  • Partner je pripravljen na napad.
  • Napad je dogovorjen.
  • Oba vesta, da se bo nekaj zgodilo.

Resnično nasilje pa ne deluje tako. Napad je pogosto:

  • nenaden
  • zelo, zelo blizu
  • psihološko šokanten
  • in pogosto se začne s povsem običajnim pogovorom.

Ravno zato sem pred leti izvedel eksperiment, ki mi je spremenil pogled na trening samoobrambe. Še več, pokazal mi je, kako ogromen prepad je med borilnimi veščinami in realno samoobrambo. Pokazal mi je tudi, zakaj še tako dobri borci in tekmovalci v uveljavljenih borilnih veščinah kot je boks, ful kontakt in MMA odpovejo, ko se znajdejo v okoliščinah, kjer je napad nenaden in ni dogovorjen, kot npr. na tekmah ali sparingih.

Kot inštruktor sem ime kar nekaj članov, ki so pred menoj trenirali boks in MMA, ter imeli solidno podlago in znanje iz prej omenjenih. Pa vendar so vsi, brez izjeme, odpovedali, ko smo izvajali s scenarijem pogojene nenadne napade, kot se običajno zgodijo v realnem svetu, kjer ni časa za mentalno pripravo ali taktične manevre. Bilo mi je vedno zanimivo gledati njihovo presenečenje, ko so njihove trdo prigarane veščine odpovedale, ko so jih najbolj rabili, ter posledično njihovo frustracijo ob vsem tem.

No, pa pojdimo lepo po vrsti naprej.

Eksperiment na razdalji roke

Moj trening partner je bil zelo dober boksar. Nosil je 16-unčne boksarske rokavice. Jaz sem imel samo ščitnik za zobe.

Pravilo eksperimenta je bilo zelo preprosto:

  • On me lahko udari kadarkoli želi.
  • Jaz ne smem udariti nazaj.

Moja naloga je bila samo stati tam in se z njim pogovarjati.

Pomembno je bilo še nekaj. Nisva sparirala, temveč sva eksperiment začela v statičnem, stoje položaju, kot je to običajno na začetku vsakega konflikta. Skratka reproducirala sva scenarije iz resničnega življenja.

Ko nasilje pride iz pogovora

V scenarijih me je nagovoril kot popoln neznanec. Včasih me je vprašal za smer. Drugič za uro. Včasih je pristopil agresivno. Cilj je bil, da se pri vsakem nagovoru izognemo vedno istem mehanskem pristopu, ki prepreči kognitiven odziv branilca, ki že v naprej ve, kaj se bo zgodilo.

Bila sva na ekstremno kratki razdalji, na dosegu roke, včasih tudi komolca ali glave.

In tukaj se zgodi nekaj zanimivega.

Ko se pogovarjaš z nekom, je tvoja pozornost usmerjena drugam. Tudi če veš, da si v treningu. Ko odgovarjaš na vprašanje, si mentalno kompromitiran. In prav v tem trenutku se v resničnem življenju pogosto zgodi napad.

Kako blizu je preblizu?

Moj prvotni cilj je bil preveriti zelo preprosto vprašanje:

  • Kako blizu je preblizu?

Ali lahko na ekstremno kratki razdalji še vedno uporabim kompleksne borilne tehnike?

Rezultat eksperimenta je bil precej brutalen. Približno eno uro sem dobival udarce v obraz. Ugotovil sem dve pomembni stvari.

  • Prva: razdalja je ključna.
  • Druga: ko se pogovarjaš, ne moreš dostopati do svojih borilnih sposobnosti, tako kot v ringu.

Takrat sem si zastavil neprijetno vprašanje: Če jaz tega ne zmorem v kontroliranem treningu, pri vseh mojih vec kot deset letnih izkusnjah… kako naj bi to uspelo nekomu v resničnem napadu?

Neprijetna resnica o treningu samoobrambe

V svetu borilnih veščin pogosto učimo ljudi: “Če se zgodi napad, naredi to.”

Toda problem je, da to pogosto ne deluje pod pritiskom. Ko pride do presenečenja in adrenalina, telo reagira drugače. In prav to sem začel opažati med eksperimentom. Instinkt, ki je hitrejši od tehnike.

Ko sem dobival udarce, je telo naredilo nekaj samo od sebe. Zdrznil sem se. Instinktivno. In zgodilo se je nekaj zanimivega. Naenkrat sem dobival manj udarcev. Takrat sem začel razumeti, kaj se dogaja.

Refleks zdrznitve

Refleks zdrznitve je del našega sistema preživetja. Gre za grobo motorični odziv, ki ga nadzoruje centralni živčni sistem. Ne potrebuje razmišljanja. In prav zato je hitrejši od naučenih tehnik.

Lahko bi rekli tudi, da gre za biološki “Air Bag”. Refleks zdrznitve lahko torej razumemo kot naš biološki Air Bag. Ko pride do trka, se sproži avtomatsko. Ne zato, ker si treniral. Ampak zato, ker si človek.

Ta instinktivni odziv:

  • zaščiti glavo.
  • nagonsko ustvari strukturo.
  • aktivira močna orodja za bližnji boj.

Iz tega položaja se lahko zelo hitro razvijejo udarci z dlanjo, komolci ali druge zaščitne strukture.

Sodobni pristop k samoobrambi, ki izkoršča in uporablja mehanizme, ki so že vgrajeni v našem telesu, ne da bi jih izumljal ali popravljal obstoječe, saj si s tem naredimo več škode kot pa koristi z vidika samoobrambe. Namesto da poskušamo odstraniti naravne odzive telesa, jih lahko uporabimo kot osnovo za učinkovito obrambo.

Ta pristop je tudi eden izmed temeljnih principov sodobnih metod treninga, kot je naš HKM ECO/CLA pristop, ki temelji na razumevanju biologije, zaznave in realnih omejitev situacije okolja in našega telesa. Namesto rigidnih tehnik in zastarelega načina poučevanja, razvijamo adaptivne in učinkovite odzive, ki jih s treningom prebudimo v vas, kjer že sicer od nekdaj obstajajo.

Cilj ni popolna tehnika, saj ta NE obstaja. Cilj je sposobnost delovanja v KAOSU, ki ga nasilje kot tako sproducira samo po sebi in kjer ni več mesta za kognitivne odzive.

Ko razumemo, kako telo in um reagirata pod stresom, lahko gradimo sistem samoobrambe, ki deluje z našo biologijo – ne proti njej. Takrat in samo takrat lahko pričakujemo razvoj resnično uporabnih veščin in orodij za našo samoobrambo. Vse ostalo je iluzija, ki zavaja do te mere, da zaradi nje lahko dobra oseba v skrajnem primeru po nepotrebnem izgubi svoje življenje.

Zaključek

Resnična samoobramba ni zbirka tehnik. Nasprotno. Je razumevanje:

  • biologije
  • presenečenja
  • razdalje
  • strahu
  • instinkta

Na koncu v konflikt prineseš samo eno stvar. Svoje telo. In če razumeš, kako tvoje telo reagira pod pritiskom, imaš prednost, ki je nobena tehnika ne more nadomestiti.

Ostanite varni.

V Lj.8.3.2026

Tomaž U.